erik hero image video

 Erikov izziv je povzpeti se na Kebnekaise

- pridružite se mu!

  

Erik Liberator with haemophilia

 


 

Predstavljamo vam: Erika
Starost: 33
Država: Švedska
Hemofilija A
Izziv: Povzpeti se na Kebnekaise, najvišjo goro na Švedskem

 



 

Predstavljamo vam: Ido
Starost: 28
Država: Švedska
Poklic: Profesionalna trail tekačica

Ida - Coach for Erik with haemophilia

Živjo, moje ime je Erik. Sem 33-letni avanturist in obožujem naravo. Rad imam tudi dobre knjige, filme in vse vrste iger. Redno tudi telovadim in tako svojemu telesu dam tisto, kar potrebuje za moje prihodnje izzive.
Zdi se mi pomembno, da tako sebi kot drugim dokažem, da sem kljub temu, da imam hudo hemofilijo tipa A, kos enakim izzivom kot kdorkoli drug.
Moj naslednji izziv bo vzpon na Kebenekaise, najvišjo goro na Švedskem. Takoj, ko pridem nazaj, bom odšel naslednjemu izzivu naproti. V svet. Proti novim pustolovščinam.

BLOG ŠT. 1

Poletni solsticij, priprave in selitve

Junij, poletje in vročina. Letni čas, ko je povsem običajno, da v vodo skačemo tudi mi, ki nismo več otroci. Bistvo letošnjega poletja bo v glavnem obstoj, pa tudi prenavljanje, delo, vadba in druženje.

Poletni solsticij

Praznovanje poletnega solsticija v tihem Misterhultu na odeji za piknik z nekaj sadja in jagodičevja. Starejši so se oblekli v tradicionalne švedske narodne noše in plesali okoli mlaja, ki se postavi ob poletnem solsticiju – kot bi tudi moralo biti. Doslej smo imeli tipično švedsko poletje. Najvišja zabeležena temperatura je bila 35 stopinj, najnižja pa 11 stopinj – nobenih presenečenj, torej. :)

Priprave na vzpon

V prvem pogovoru z Ido sva govorila predvsem o tem, kako bodo videti moji treningi pred vzponom na goro Kebnekaise. Govorila sva o teku in hoji, intervalih tako navkreber kot navzdol. Intervali so oblika vadbe, ki mi je bila vedno pri srcu, saj v kratkem času narediš veliko. Resnično daš vse od sebe. Nič ti ne da takšnega občutka zasluženega počitka kot prehod med težkimi intervali.

Treningi so bili povprečni, a so me vsaj komarji motivirali, da sem tekel hitro. V naravi je poleti res veliko žuželk, ki se podijo za nami. Najboljši motivatorji so »Älg flugor« (jelenje muhe), pred katerimi boste bežali kot še nikoli. :)

Čas za selitev

Kmalu je nastopil čas za selitev – samo še malo kita, brušenja in lepljenja tapet in nato se bom lahko malo sprostil. Ker sem pri prenavljanju precej neizkušen, je bilo slišati veliko kletvic. Stvari se ne končajo vedno tako, kot si želiš, in včasih se zdi, da imajo nekateri materiali svojo voljo.

Počasi se približuje moj vzpon. Zdi se mi, da sem dobro telesno pripravljen, le na vreme moram še počakati.

BLOG ŠT. 2

Kako čas beži! Selitev in prenova stanovanja sta končno zaključena in končni rezultat sploh ni tako slab.

image

Zdaj je čas, da se bolj osredotočim na priprave ter uživanje na prostem in si privoščim kakšen tek. Morda potrebujem ravno to. Navsezadnje nikoli ne veš, kako težaven bo izziv, dokler se ne soočiš z njim. In brez zalog tako ali tako ne moreš potovati.

Prehoditi želiva pot Abisko–Nikkaloukta, ki pri koncu vodi mimo gore Kebnekaise. Trenutno je na severu skoraj tako vroče kot na jugu, vendar Ida priporoča topla oblačila in čevlje z dobrim oprijemom, ker nikoli ne veš, kaj te čaka. Postajam zelo vznemirjen – ni več dolgo. Do takrat pa upam, da boste vsi uživali v preostanku poletja!

image

BLOG ŠT. 3

Na koncu sem šel z vlakom, da bi si lahko ogledal nekatere dele Švedske, ki jih sicer ne bi obiskal. A zaenkrat stvari ne potekajo prav hitro – navsezadnje je pot precej dolga. Ko sem prispel, se je pred menoj pojavil rudnik. Ogromen je in zanimiv že zaradi svoje pojave. Dele mesta Kiruna so pravzaprav preselili ravno zaradi rudnika.

image

Pojedel sem zajtrk, da bi si malce napolnil baterije. Potem sva se odpravila po nekaj nujnih potrebščin, preden sva se odpeljala v Abisko. Tu se bo začelo najino potovanje, ne glede na vreme. Od gore Kebnekaise naju loči samo nekaj dni. Nekaj časa morda ne bova imela radijske povezave – ne vem, kako dober sprejem bova imela. Kljub vsemu bom poskusil posneti nekaj čudovitih fotografij švedskih gora.

image

Ida mi je še enkrat zaželela srečo in me prosila, naj preverim, ali imam vse nujno s seboj.

Se vidimo!

BLOG ŠT. 4

1. dan

Z avtobusom sva prispela v Abisko 16. julija ob 15.57. Včlanila sva se v STF (Švedska turistična zveza), stehtala nahrbtnike in se odpravila.

V prvi etapi sva hodila ob kanjonu, kjer začne reka močno naraščati. Srečala sva se s številnimi komarji, ki so naju bili veseli. Naju oni, seveda, niso tako navdušili.

Nebo je bilo oblačno, pot dokaj enostavna in ohranjala sva enakomeren tempo. Posnela sva nekaj fotografij, se ustavila na mestu za meditiranje (teh je ob poti veliko) in se odpravila naprej do Abiskojaureja, ki je bil najin prvi postanek. Tu sva postavila šotore, si privoščila savno in se prvič gola potopila v hladno vodo v jokk (potok).

image

2. dan

V šotoru sva spala precej dobro. Deževalo je. Ena ali več ptic je mislilo, da je najin šotor stranišče. Tako sva morala dan začeti s čiščenjem šotora.

V bližini je majhna koča, kjer si lahko pripraviš zajtrk, in dišeči zunanji toaletni prostori za potrebno jutranjo rutino. Hitro sva spakirala in se odpravila na pohod z dolžino približno 24 kilometrov in s čudovitimi razgledi na gore. Pot se hitro obrne navkreber in vodi iz narodnega parka Abisko. Vreme je najina oblačila še naprej ohranjalo vlažna, a je trenutek, ko je posijalo sonce, izboljšal najino razpoloženje.

V daljavi sva videla visoke gore in dolge doline. Vzhodno od poti sva zagledala lepo jezero in na zahodu ograjen prostor za vzrejo jelenov. Pihal je veter, pot je postala skalnata in pohod vse bolj zapleten. Občasno sva srečala zadovoljne pohodnike, s katerimi smo se pozdravili in si morda izmenjali nekaj besed.

Ta etapa traja dlje, a z dobro voljo sem v kamp prispel poln energije in pred partnerko.

image

3. dan

Po druženju v Alesjaureju in oskrbi z zalogo se pogovarjava, ali bi opravila eno ali dve etapi. Mogoče te k hitremu tempu vleče gora Kebnekaise ali pa želiš le preizkusiti, koliko razdalje lahko premagaš.

Zaradi teže in poti je utrujenost večja. Toda bilo je sončno in čutil si vročino. Nekoliko starejši moški se nama je s hitrim tempom približal na poti. Pozabil je svojo termovko in zdaj mora prehoditi še en dodaten kilometer. Škoda, a se zgodi. Pot je obdana z zelenjem in polna rožic, značilnih za gorske predele.

Sva na poti do najvišjega prelaza gore Kungsleden, prelaza Tjäkta, ki se nahaja na približno 1160 metrih nadmorske višine. Višje prideš, bolj tuje je vse videti. Na tem delu sva morala iti mimo veliko skal, pot se je komaj videla. Hodila sva čez zaplate snega. A kmalu sva se spet odpravila navzdol na pot do Sälke.

Ta etapa je bila naporna za mojo partnerko, ki je dobila žulje na nogah, zato si v Sälki privoščiva nekaj potrebnega počitka.

image

4. dan

Ta dan se je začel vzpon na goro Kebnekaise. Morala sva sprejeti težavno odločitev, katero pot izbrati. Večina jih je izbrala drugačno etapo in drugačno strategijo in kmalu sem ugotovil, zakaj. Načrte sva delno spremenila, saj Frida ne bo uspela priti na vrh. Tako sem se prepričal, da bom prehodil pot Sälka–Durings Led–Västra Leden–Kebnekaise–STF Kebnekaise. Ne bi smelo biti tako težko.

V bistvu sem si metal pesek v oči. Ko pot Durlings Led vstopi v dolino, ni daljše poti. Tam so bile skale in poševne stene doline, težko se je bilo prebiti in noge so močno trpele. Je pa imelo svoje prednosti. V dolini sem šel mimo čudovitega travnika. Ljudje so tu postavili kamp in rečeno mi je bilo, naj storim isto.

Ampak če si trmast ...

Nadaljeval sem po poti, ki ji ni bilo videti konca. Vzel sem si čas za odmor za kavo, ki mu na Švedskem pravijo fika, in spoznal Dana, ki je dejal, da se mu zdi pot predolga in višinska razlika prevelika.

Na koncu se je izkazalo, da je imel do neke mere prav. Na koncu poti Durlings Led sem moral prečkati nekaj snega. Vsak drugi korak sem stopil skozi ostro snežno skorjo in moja stopala so postajala vse bolj vlažna. Na koncu zahodne poti je bil strm naklon.

Ko si tam, te čaka vzpon, strm malo več kot 400 metrov. Zaradi skal in gramoza se moraš zelo potruditi, da ohraniš ravnotežje. Bil sem utrujen, sonce je sijalo ves dan in ugotovil sem, da s seboj nimam nič soli. Toda obstajala je samo ena pot – pot naprej.

Pot do vrha je bila naporna in počasna, a na srečo sem srečal druge pohodnike in si na planoti z veselim norveškim parom podelil slano juho. Zdaj sem videl zasnežen stožec, ki predstavlja južni vrh gore Kebnekaise. Deležni smo bili vremena, ki smo si ga želeli. Lep razgled. Neverjetno je biti tam zgoraj in čeprav si utrujen, se še vedno zdi enostavno, ko si enkrat tam.

Z vrha se lahko podrsaš navzdol, vendar moraš biti previden, saj so stranski deli strmi in se še ne moreš povsem sprostiti. Konec koncev je do STF Kebnekaiseja dolga pot. Pot Sälka–STF Keb je bila dolga približno 32 kilometrov, nadmorska višina se je povečala za približno 1600/1800 metrov (pri Kaffedalenu je zelo zoprn prelaz, ki zahteva nov strm vzpon za 200 metrov na poti nazaj) in potem je bila tu še pot navzdol. Mislim, da je šlo dobro. Bilo je naporno in vsekakor ni bilo tako, kot sem pričakoval. Mislil sem, da bo lažje. Pot predstavlja bolj boj proti skalam kot lahek pohod.

Toda razgledi so bili neverjetni in vsem bi privoščil priložnost, da nekega dne obiščejo Kebnekaise.

image
image

BLOG ŠT. 5

Vedno je malo težko, ko končaš pohod. Čutiš malo bolečine in pojavi se občutek olajšanja. Toda iz izkušenj vem, da vsak pohod da željo po več – želite se vrniti, želite videti več. Nekaj čarobnega se zgodi, ko stojiš na vrhu in se razgleduješ po pokrajini. Za trenutek začutiš, da je s svetom vse v redu.  Tako sem se počutil po vzponu na goro Kebnekaise. Pa vendar je bilo bolj naporno, kot sem pričakoval, in malo me je presenetilo. Seveda obstajajo lažje poti na goro od te, ki sem jo izbral. Počutim se precej zadovoljno. Ko bom lahko, se bom spet vrnil. 

A zdaj je čas, da se sprostim. Hvala vsem, da ste si vzeli čas za branje! Želim vam čudovit preostanek leta.

image

Pomembno obvestilo: Pred začetkom telesnih aktivnosti se o le-teh posvetujte s zdravstvenim osebjem, ki vas vodi.

Erik - ambasador hemofilije

 

Možno je živeti življenje brez omejitev kljub hemofiliji. 

Preberite več o tem, kako je živeti s hemofilijo v različnih obdobjih življenja.

 

 

 


NP-10722

 Erikov izziv je povzpeti se na Kebnekaise

- pridružite se mu!

  

Erik Liberator with haemophilia

 


 

Predstavljamo vam: Erika
Starost: 33
Država: Švedska
Hemofilija A
Izziv: Povzpeti se na Kebnekaise, najvišjo goro na Švedskem

 



 

Predstavljamo vam: Ido
Starost: 28
Država: Švedska
Poklic: Profesionalna trail tekačica

Ida - Coach for Erik with haemophilia

Živjo, moje ime je Erik. Sem 33-letni avanturist in obožujem naravo. Rad imam tudi dobre knjige, filme in vse vrste iger. Redno tudi telovadim in tako svojemu telesu dam tisto, kar potrebuje za moje prihodnje izzive.
Zdi se mi pomembno, da tako sebi kot drugim dokažem, da sem kljub temu, da imam hudo hemofilijo tipa A, kos enakim izzivom kot kdorkoli drug.
Moj naslednji izziv bo vzpon na Kebenekaise, najvišjo goro na Švedskem. Takoj, ko pridem nazaj, bom odšel naslednjemu izzivu naproti. V svet. Proti novim pustolovščinam.

BLOG ŠT. 1

Poletni solsticij, priprave in selitve

Junij, poletje in vročina. Letni čas, ko je povsem običajno, da v vodo skačemo tudi mi, ki nismo več otroci. Bistvo letošnjega poletja bo v glavnem obstoj, pa tudi prenavljanje, delo, vadba in druženje.

Poletni solsticij

Praznovanje poletnega solsticija v tihem Misterhultu na odeji za piknik z nekaj sadja in jagodičevja. Starejši so se oblekli v tradicionalne švedske narodne noše in plesali okoli mlaja, ki se postavi ob poletnem solsticiju – kot bi tudi moralo biti. Doslej smo imeli tipično švedsko poletje. Najvišja zabeležena temperatura je bila 35 stopinj, najnižja pa 11 stopinj – nobenih presenečenj, torej. :)

Priprave na vzpon

V prvem pogovoru z Ido sva govorila predvsem o tem, kako bodo videti moji treningi pred vzponom na goro Kebnekaise. Govorila sva o teku in hoji, intervalih tako navkreber kot navzdol. Intervali so oblika vadbe, ki mi je bila vedno pri srcu, saj v kratkem času narediš veliko. Resnično daš vse od sebe. Nič ti ne da takšnega občutka zasluženega počitka kot prehod med težkimi intervali.

Treningi so bili povprečni, a so me vsaj komarji motivirali, da sem tekel hitro. V naravi je poleti res veliko žuželk, ki se podijo za nami. Najboljši motivatorji so »Älg flugor« (jelenje muhe), pred katerimi boste bežali kot še nikoli. :)

Čas za selitev

Kmalu je nastopil čas za selitev – samo še malo kita, brušenja in lepljenja tapet in nato se bom lahko malo sprostil. Ker sem pri prenavljanju precej neizkušen, je bilo slišati veliko kletvic. Stvari se ne končajo vedno tako, kot si želiš, in včasih se zdi, da imajo nekateri materiali svojo voljo.

Počasi se približuje moj vzpon. Zdi se mi, da sem dobro telesno pripravljen, le na vreme moram še počakati.

BLOG ŠT. 2

Kako čas beži! Selitev in prenova stanovanja sta končno zaključena in končni rezultat sploh ni tako slab.

image

Zdaj je čas, da se bolj osredotočim na priprave ter uživanje na prostem in si privoščim kakšen tek. Morda potrebujem ravno to. Navsezadnje nikoli ne veš, kako težaven bo izziv, dokler se ne soočiš z njim. In brez zalog tako ali tako ne moreš potovati.

Prehoditi želiva pot Abisko–Nikkaloukta, ki pri koncu vodi mimo gore Kebnekaise. Trenutno je na severu skoraj tako vroče kot na jugu, vendar Ida priporoča topla oblačila in čevlje z dobrim oprijemom, ker nikoli ne veš, kaj te čaka. Postajam zelo vznemirjen – ni več dolgo. Do takrat pa upam, da boste vsi uživali v preostanku poletja!

image

BLOG ŠT. 3

Na koncu sem šel z vlakom, da bi si lahko ogledal nekatere dele Švedske, ki jih sicer ne bi obiskal. A zaenkrat stvari ne potekajo prav hitro – navsezadnje je pot precej dolga. Ko sem prispel, se je pred menoj pojavil rudnik. Ogromen je in zanimiv že zaradi svoje pojave. Dele mesta Kiruna so pravzaprav preselili ravno zaradi rudnika.

image

Pojedel sem zajtrk, da bi si malce napolnil baterije. Potem sva se odpravila po nekaj nujnih potrebščin, preden sva se odpeljala v Abisko. Tu se bo začelo najino potovanje, ne glede na vreme. Od gore Kebnekaise naju loči samo nekaj dni. Nekaj časa morda ne bova imela radijske povezave – ne vem, kako dober sprejem bova imela. Kljub vsemu bom poskusil posneti nekaj čudovitih fotografij švedskih gora.

image

Ida mi je še enkrat zaželela srečo in me prosila, naj preverim, ali imam vse nujno s seboj.

Se vidimo!

BLOG ŠT. 4

1. dan

Z avtobusom sva prispela v Abisko 16. julija ob 15.57. Včlanila sva se v STF (Švedska turistična zveza), stehtala nahrbtnike in se odpravila.

V prvi etapi sva hodila ob kanjonu, kjer začne reka močno naraščati. Srečala sva se s številnimi komarji, ki so naju bili veseli. Naju oni, seveda, niso tako navdušili.

Nebo je bilo oblačno, pot dokaj enostavna in ohranjala sva enakomeren tempo. Posnela sva nekaj fotografij, se ustavila na mestu za meditiranje (teh je ob poti veliko) in se odpravila naprej do Abiskojaureja, ki je bil najin prvi postanek. Tu sva postavila šotore, si privoščila savno in se prvič gola potopila v hladno vodo v jokk (potok).

image

2. dan

V šotoru sva spala precej dobro. Deževalo je. Ena ali več ptic je mislilo, da je najin šotor stranišče. Tako sva morala dan začeti s čiščenjem šotora.

V bližini je majhna koča, kjer si lahko pripraviš zajtrk, in dišeči zunanji toaletni prostori za potrebno jutranjo rutino. Hitro sva spakirala in se odpravila na pohod z dolžino približno 24 kilometrov in s čudovitimi razgledi na gore. Pot se hitro obrne navkreber in vodi iz narodnega parka Abisko. Vreme je najina oblačila še naprej ohranjalo vlažna, a je trenutek, ko je posijalo sonce, izboljšal najino razpoloženje.

V daljavi sva videla visoke gore in dolge doline. Vzhodno od poti sva zagledala lepo jezero in na zahodu ograjen prostor za vzrejo jelenov. Pihal je veter, pot je postala skalnata in pohod vse bolj zapleten. Občasno sva srečala zadovoljne pohodnike, s katerimi smo se pozdravili in si morda izmenjali nekaj besed.

Ta etapa traja dlje, a z dobro voljo sem v kamp prispel poln energije in pred partnerko.

image

3. dan

Po druženju v Alesjaureju in oskrbi z zalogo se pogovarjava, ali bi opravila eno ali dve etapi. Mogoče te k hitremu tempu vleče gora Kebnekaise ali pa želiš le preizkusiti, koliko razdalje lahko premagaš.

Zaradi teže in poti je utrujenost večja. Toda bilo je sončno in čutil si vročino. Nekoliko starejši moški se nama je s hitrim tempom približal na poti. Pozabil je svojo termovko in zdaj mora prehoditi še en dodaten kilometer. Škoda, a se zgodi. Pot je obdana z zelenjem in polna rožic, značilnih za gorske predele.

Sva na poti do najvišjega prelaza gore Kungsleden, prelaza Tjäkta, ki se nahaja na približno 1160 metrih nadmorske višine. Višje prideš, bolj tuje je vse videti. Na tem delu sva morala iti mimo veliko skal, pot se je komaj videla. Hodila sva čez zaplate snega. A kmalu sva se spet odpravila navzdol na pot do Sälke.

Ta etapa je bila naporna za mojo partnerko, ki je dobila žulje na nogah, zato si v Sälki privoščiva nekaj potrebnega počitka.

image

4. dan

Ta dan se je začel vzpon na goro Kebnekaise. Morala sva sprejeti težavno odločitev, katero pot izbrati. Večina jih je izbrala drugačno etapo in drugačno strategijo in kmalu sem ugotovil, zakaj. Načrte sva delno spremenila, saj Frida ne bo uspela priti na vrh. Tako sem se prepričal, da bom prehodil pot Sälka–Durings Led–Västra Leden–Kebnekaise–STF Kebnekaise. Ne bi smelo biti tako težko.

V bistvu sem si metal pesek v oči. Ko pot Durlings Led vstopi v dolino, ni daljše poti. Tam so bile skale in poševne stene doline, težko se je bilo prebiti in noge so močno trpele. Je pa imelo svoje prednosti. V dolini sem šel mimo čudovitega travnika. Ljudje so tu postavili kamp in rečeno mi je bilo, naj storim isto.

Ampak če si trmast ...

Nadaljeval sem po poti, ki ji ni bilo videti konca. Vzel sem si čas za odmor za kavo, ki mu na Švedskem pravijo fika, in spoznal Dana, ki je dejal, da se mu zdi pot predolga in višinska razlika prevelika.

Na koncu se je izkazalo, da je imel do neke mere prav. Na koncu poti Durlings Led sem moral prečkati nekaj snega. Vsak drugi korak sem stopil skozi ostro snežno skorjo in moja stopala so postajala vse bolj vlažna. Na koncu zahodne poti je bil strm naklon.

Ko si tam, te čaka vzpon, strm malo več kot 400 metrov. Zaradi skal in gramoza se moraš zelo potruditi, da ohraniš ravnotežje. Bil sem utrujen, sonce je sijalo ves dan in ugotovil sem, da s seboj nimam nič soli. Toda obstajala je samo ena pot – pot naprej.

Pot do vrha je bila naporna in počasna, a na srečo sem srečal druge pohodnike in si na planoti z veselim norveškim parom podelil slano juho. Zdaj sem videl zasnežen stožec, ki predstavlja južni vrh gore Kebnekaise. Deležni smo bili vremena, ki smo si ga želeli. Lep razgled. Neverjetno je biti tam zgoraj in čeprav si utrujen, se še vedno zdi enostavno, ko si enkrat tam.

Z vrha se lahko podrsaš navzdol, vendar moraš biti previden, saj so stranski deli strmi in se še ne moreš povsem sprostiti. Konec koncev je do STF Kebnekaiseja dolga pot. Pot Sälka–STF Keb je bila dolga približno 32 kilometrov, nadmorska višina se je povečala za približno 1600/1800 metrov (pri Kaffedalenu je zelo zoprn prelaz, ki zahteva nov strm vzpon za 200 metrov na poti nazaj) in potem je bila tu še pot navzdol. Mislim, da je šlo dobro. Bilo je naporno in vsekakor ni bilo tako, kot sem pričakoval. Mislil sem, da bo lažje. Pot predstavlja bolj boj proti skalam kot lahek pohod.

Toda razgledi so bili neverjetni in vsem bi privoščil priložnost, da nekega dne obiščejo Kebnekaise.

image
image

BLOG ŠT. 5

Vedno je malo težko, ko končaš pohod. Čutiš malo bolečine in pojavi se občutek olajšanja. Toda iz izkušenj vem, da vsak pohod da željo po več – želite se vrniti, želite videti več. Nekaj čarobnega se zgodi, ko stojiš na vrhu in se razgleduješ po pokrajini. Za trenutek začutiš, da je s svetom vse v redu.  Tako sem se počutil po vzponu na goro Kebnekaise. Pa vendar je bilo bolj naporno, kot sem pričakoval, in malo me je presenetilo. Seveda obstajajo lažje poti na goro od te, ki sem jo izbral. Počutim se precej zadovoljno. Ko bom lahko, se bom spet vrnil. 

A zdaj je čas, da se sprostim. Hvala vsem, da ste si vzeli čas za branje! Želim vam čudovit preostanek leta.

image

Pomembno obvestilo: Pred začetkom telesnih aktivnosti se o le-teh posvetujte s zdravstvenim osebjem, ki vas vodi.

Erik - ambasador hemofilije

 

Možno je živeti življenje brez omejitev kljub hemofiliji. 

Preberite več o tem, kako je živeti s hemofilijo v različnih obdobjih življenja.

 

 

 


NP-10722