Razgovor za službo in kronične bolezni

Zaposlitveni razgovor je velika preizkušnja, še toliko večja, če vas pesti kronična bolezen. Vaš življenjepis in spremno pismo sta bila dovolj zanimiva, da vas je kadrovik povabil na razgovor. Mu boste zaupali zdravstvene izzive, ki vas pestijo? Kaj pa narekuje zakon?

Zakon o delovnih razmerjih določa, da delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ne sme od kandidata zahtevati določenih podatkov, med posebej občutljivimi je tudi vprašanje: »Ali imate v družini kakšne kronične bolezni?« Mislite, da bi to vplivalo na njegovo odločitev? Stopite za nekaj trenutkov v čevlje delodajalca. Bi informacija o kronični bolezni kandidata vplivala na vašo odločitev, da ga zaposlite?

Vsekakor vedno aktualno vprašanje za sleherno kadrovsko službo, še bolj pa za tiste, ki sedijo na drugi strani mize, torej kandidate. Praksa se včasih razlikuje od zakonov, zato je dobro poznati svoje pravice in dolžnosti. Še posebej takrat, ko se razgovor dotakne »prepovedanih« tem.

Enako velja za osebe s hemofilijo. »V primeru, da ima kandidat zaradi bolezenskega stanja omejitve pri delu ali dela zaradi omejitev ne bi mogel v popolnosti opravljati, potem je svoje stanje dolžan zaupati podjetju. Sicer pa razkritje te informacije ni potrebno,« je glede narave bolezni jasna Španova.

Našteva tudi vprašanja, ki so na razgovoru prepovedana – to so tista, ki so povezana s spolno usmerjenostjo, zakonskim stanom (samski, poročen, zunajzakonska skupnost) in družinsko situacijo kandidata (število otrok, načrtovanje družine in podobno), pa denimo tudi z versko ali politično opredelitvijo. Skratka, prepovedana vprašanja so vsa tista, zaradi katerih je kandidat lahko diskriminiran zaradi svoje osebne izbire.

Vsaka odločitev je prava

Formalna zaposlitev je šele prvi korak. Od dobrega počutja v kolektivu je običajno odvisna tudi naša učinkovitost in ustvarjalnost, zato je pomembno, kakšno komunikacijo vzpostavimo s sodelavci in katere podrobnosti iz svojega zasebnega življenja jim zaupamo. »Moj osebni predlog bi bil, da ko kandidat spozna okolje, poišče ljudi, s katerimi mu je udobno izmenjati takšne osebne informacije. Če jih najde, super, sicer pa ni njegova obveza, da bi jih razkril. Kaj, s kom in pod kakšnimi pogoji, je odločitev vsakega posameznika in vsaka odločitev, ki jo sprejme, je prava,« je prepričana Španova.

Poudarja, da v dolgoletni praksi še ni imela slabe izkušnje. Kandidati so ji zaupali nekatere kočljive zdravstvene informacije o depresiji, preboleli izgorelosti in podobnem, a to nikoli ni bil razlog, da se niso odločili sodelovati s kandidatom. Ima pa tudi nasvet, kako ob kronični bolezni primerno ravnati, da ostanemo zvesti lastnim vrednotam in notranjemu kompasu: »Vsakdo naj vedno preveri pri sebi, kako se počuti z vsako odločitvijo glede osebnih okoliščin. Ključna je mirnost pri (ne)razkrivanju informacij s sodelavci. Posameznik naj nikdar ne gre prek sebe in svojih občutkov. Prava odločitev se tudi čuti prava.«