Žoga ni bila moja prijateljica

Moje otroštvo ni bilo čisto običajno. Hočeš biti podoben, enak, delati iste stvari, pa ne gre.

Žoga ni bila nikoli moja prijateljica, pa verjetno tudi še od kakega drugega hemofilika ne. Nekako se je igra vedno slabo končala. Če ne v bolnišnici pa vsaj doma na kakšnih terapijah in počitku.
 

Zahvala gre staršem

Kot otrok si težko predstavljaš, da so stvari lahko zelo resne. 
Sam takrat nisem videl kakšnih pretiranih skrbi v moji bolezni, medtem ko sem prepričan, da so moji starši močno pazili name. Prepričan sem, da so oni tisti, ki se jim moram zahvaliti, da so moji sklepi še vedno toliko dobri, da lahko normalno hodim in se gibam.

Šport?

Športne aktivnosti in šport … želje so bile nekaj drugega kot realnost. 
Ampak ker je vseeno fizična aktivnost pomembna, se nekako držim doktrine izpred nekaj let oziroma nekaj deset let nazaj, da je kolo eden boljših rekvizitov za takšno aktivnost. Tako ostajam vsaj kolikor toliko v normalni kondiciji.

Za dušo se vedno kaj najde
 

Mislim, da ko bolezen enkrat sprejmeš in da moraš pač malo bolj paziti, kaj počneš, najdeš nekaj drugega, kar te veseli ali kar te izpolnjuje. 

Image

Jaz, mogoče ravno zaradi same hemofilije, sem našel veselje v fotografiji.
Rad grem v naravo, v hribe ali kak malo bolj odmaknjen kotiček in tam posnamem fotografijo, ki sem si jo zamislil, ali pa mogoče še celo boljšo. 

Če bi me kdo vprašal, ali bi kaj spremenil ali ne, bi rekel, da ne.
Tak sem ravno zaradi tega. 
Ravno zaradi tega, ker imam hemofilijo.
Mislim, da nihče nima smisla, da se spreminja zato, ker ima neko bolezen, ampak da ostane tak, kot je, in dela tisto, kar ga veseli.

Mitja Kavčič