Paolin izziv sta petje in ples na odru

Moje prvo srečanje z odličnim mentorjem Luco Wardom je spodbudilo vrtinec nasprotujočih si čustev.
Ugotovila sem, da ne sanjam. Živela sem.
Bil je predvečer mojega 50. rojstnega dne in ocena življenja, ki naj bi jo že oblikovala, je postajala bogatejša in barvitejša, in to povsem spontano.
Ta Paola je bila zdaj brezčasna.
Kot da sem dobila nekaj dragocenega časa.
Zaradi Luce sem se takoj počutila sproščeno.
Med prebiranjem scenarija za predstavo »Mamma Mia!« sva se kljub resni in natančni predanosti tudi veliko šalila v najinem rimskem narečju, s katerim sva želela omiliti moje navdušenje.
Vloga Donne je bila popolna zame in vzljubila sem jo na samem začetku.
Moja vloga osvoboditeljice se je pravkar začela!
Vodil me je moj pogum, ne moji šibki gležnji, ki rušijo moje ravnotežje. Ne več.
»S polno hitrostjo naprej, Paola,« sem rekla sama sebi.

Tole je drugo srečanje z Luco, mojim mentorjem.
Kako odlično, danes smo začeli sestavljati skupaj prozo in glasbo.
Najprej izberite najintenzivnejše in najprimernejše prizore.
Predelava pesmi »S.O.S« in čudovite »Zmagovalec dobi vse« (angl. The Winner takes it all) v italijanščini.
Ni treba posebej poudarjati, da je slovita Abba znova zmagala.
Mravljinci in čarovnija.
Pa začnimo, sanje se uresničujejo!
Srečna sem!
Tako zelo srečna!
S tega drugega srečanja se odpravljam domov srečna kot še nikoli!

Aprilia, julij 2019
Res je vroče!
A »predstava se mora nadaljevati«!
In to že tretja!
Želim si, da bi se lahko z mentorjem Luco Wardom srečala tisočkrat.
Čeprav me skrbi rezultat mojega izziva, se med čakanjem zavem, da bom težko še kdaj deležna takšnega privilegija.
Od trenutka, ko se usedem v avto, da bi se odpeljala do studia v Rimu, zavestno uživam v vsakem trenutku, da bi si ga vtisnila v spomin in ga dodala v sestavljanko najlepših trenutkov svojega življenja.
Danes bomo igrali in peli.
Prizori dobivajo obliko in življenje.
Glasba navdušuje in navdihuje.
Skoraj smo že tam ali pa se vsaj jaz počutim nekoliko bolj samozavestno.
»Donna« zares prevzema mesto Paole.

Zaradi zasluženega počitka in poletnih počitnic nekateri avgust obožujejo.
Jaz pa sem si želela, da bi se takoj končal.
Pogrešala sem Lucove ure.
Bila sem tesnobna in prestrašena. Kjer koli sem bila, sem prepevala in vadila. Verjetno so drugi mislili, da se mi je zmešalo.
A kaj lahko narediš, če ti srce bije kot noro ob vsaki misli na izziv, ki te čaka? Kdo ga lahko ustavi? Nihče!
In september je končno prispel!
Ob zavedanju, da ciljna črta, če pogledaš od blizu, na skrivaj že kuka izza vogala, čarovnija adrenalina postane silovita!
Zadnje vaje z Luco, ki ni več samo moj mentor, temveč tudi ljub prijatelj.
Komaj sem čakala, da mu pokažem svojo izvedbo, saj mi scenarija ni bilo treba več brati – končno sem si ga zapomnila.
Luca me je naučil gibanja in mi razložil, da občinstvo v gledališču velja za »četrto steno«, ki jo vedno naslavljamo, ne da bi to pokazali.
Najpomembnejša je spontanost.
Res sem bila »Donna«, glavna junakinja, toda bila sem moja »Donna«, ki ni bila kopija drugih, temveč je bila moja lastna različica nje, tista, ki sem jo čutila, in tista, ki ustreza Paoli.
Ob slovesu od Luce sem komaj zadrževala solze.
Najino zadnje srečanje je pomenilo, da se sanje uresničujejo in nisem želela, da bi bila srečna le v svojem namišljenem svetu ali spominih, kot se to pogosto zgodi, temveč v sedanjem trenutku.
V točno tistem trenutku sem bila srečna!
Tudi zdaj sem srečna!
Milano me čaka!
Ne vem, kako se bodo stvari razpletle, vem pa, da sem kos izzivu in da bom dala vse od sebe.
Še enkrat hvala vsem, ki ste verjeli vame.
Z vso ljubeznijo.

11. septembra 2019 sem skočila na vlak, ki me je odpeljal v Milano, s kovčkom, polnim skrbno izbranih oblačil, in upanjem, da sem izbrala prava oblačila za nastop. Do mojega nastopa je samo še dva dni in še vedno ne morem verjeti.
Moj mentor Luca Ward mi je svetoval, naj ostanem mirna in predvsem takšna, kot sem. Dejal je tudi, da se bom spremenila v »Donno«, ne da bi se tega sploh zavedala.
Lik, ki sem ga toliko časa preučevala in ga čutila kot svojega.

Končno sem spoznala Giacoma Buccherija, igralca, ki igra vlogo »Sama« v predstavi »Mamma mia!«, ki jo bomo izvedli na odru.
Takoj mi je bil všeč, saj sem bila ob njem sproščena in mi je bil resnično v oporo.

S temi visokimi petami sploh ne čutim svojih gležnjev, ki me čudežno držijo pokonci. In to je še eden mojih čudežev – čustva in adrenalin sta pomešana z zavedanjem, da živim svoje sanje. In po dolgem potovanju iz Rima pride na predstavo tudi moja družina, medtem ko mi nameščajo mikrofon. Močno se objamemo.

To je ta trenutek. Čaka me oder, ki ga mojstrsko režirajo odlične ženske: Laura Campanello, Michela Mantovan in Carolyn Smith.
Obnašam se, kot da sem v dnevni sobi s prijatelji, v resnici pa sem v gledališču, ki je do stropa nabit z gledalci, nekateri celo stojijo, medtem ko so drugi zaradi razprodanih sedežev ostali pred vrati.
Z Giacomom igrava in pojeva, kot da sva na svetu samo midva!
 
Iz teh sanj me zbudi neverjeten aplavz in vidim veliko ljudi, ki mi izkazujejo vso svojo ljubezen.
Pijana od veselja in neverjetnih občutkov se udeležim svojega prvega intervjuja, s katerega se, prisežem, ne spomnim niti enega vprašanja!

Uspelo mi je! Celo ta izziv sem premagala! A ne bi ga uspela premagati sama. Ob meni so bili ljudje, ki so verjeli vame in mi dali moč ter odločnost.
Hvala, projekt Liberate Life. Spomine bom ohranila do konca svojega življenja in nihče, niti čez 100 let, mi jih ne bo mogel vzeti.

Pomembno obvestilo: Pred začetkom telesnih aktivnosti se o le-teh posvetujte s zdravstvenim osebjem, ki vas vodi.