Arnijev izziv je osvojiti odlikovanje nemške olimpijske zveze

Ideja je bila rojena

»Ali še lahko?« To vprašanje me je preganjalo, ko sem razmišljal o mojem prvem odlikovanju, ki sem si ga prislužil na fakulteti pred šestimi leti. Ne tako dolgo časa nazaj, toda vmes se je zgodilo veliko. Na levem gležnju so mi diagnosticirali artrozo in zdravniki so me svarili pred nekaterimi športi, zlasti pred tekom in dvigovanjem uteži. Kakorkoli … ideja je bila rojena!

Bodimo aktivni

Ne razumite me narobe. Zdravniške nasvete sem vselej spoštoval in vselej jih bom. Toda sledim misli, ki sem jo slišal na fakulteti: neaktivnost je slaba, aktivnost je dobra, pretiravanje je slabo. Tako da: bodimo aktivni!

Priznanje kot cilj

Deutsches Sportabzeichen – to je odlikovanje nemške olimpijske športne zveze za vrhunsko in vsestransko telesno pripravljenost, ki zajema vzdržljivost, moč, hitrost in koordinacijo. V vsaki kategoriji so različne vadbe, ti pa moraš izbrati in izvesti eno.  V tabeli, ki jo najdete v nadaljevanju, lahko najdete podrobnosti.

Moj trening

Trenirati nameravam vsak drugi dan, čeprav ne želim slediti strogemu urniku treningov, ampak poslušati svoje telo. Poleg tega sem izbral vaje z majhnim tveganjem za poškodbe. Čeprav na tekmovanju GSB npr. za (stoječi) dolgi skok, met krogle ali kamna potrebuješ eksplozivno moč, ne želim preveč obremenjevati sklepov med pripravami in se zato želim izogniti takim vajam oziroma vaje za moč izvajati počasi in nadzorovano.

1. teden: Pa začnimo!

Ta teden sem dvakrat tekel v parku in doma opravil trening za moč za celotno telo. Seveda je moja tekaška zmogljivost še vedno zelo slaba (po 15 minutah sem potreboval odmor …), vendar sem prepričan, da se bo kmalu izboljšala.

Poleg tega je veliko pomembneje, da vam lahko povem, da se je moj levi gleženj zelo dobro odzval na trening. Dobil sem celo občutek, da je stanje boljše kot prej. To bo zelo zanimivo!

2. teden: Nikoli ne odnehaj!

Ko me kdo vidi, da tečem kot želva, verjetno težko verjame, da mi je nekoč uspelo preteči 8 km v manj kot 30 minutah. Vendar ne bom odnehal! Vzdržljivost, hitrost in moč se vračajo – počasi, a vztrajno!

Tudi stanje z mojim gležnjem postaja vse boljše in boljše. Po teku se mi zdi, kot da nekdo tam nekaj »dela« – zveni to čudno? Verjetno ja, ampak je res. Več kot vesel sem, da sem spet začel teči!

Še ena pozitivna novica: Imam trenerko Jasmino, ki mi bo pomagala pri mojem izzivu. Komaj čakam, da začneva skupaj trenirati!

3.–6. teden: Zdi se, da se stvari vedno zgodijo, ko to najmanj pričakuješ

No, to vsekakor ni bilo načrtovano. Zaradi bolezni zadnje štiri tedne nisem mogel trenirati. Ja, zaradi močne okužbe sem dejansko izgubil ves mesec.

7. teden: Nikoli ne obupaj!

Znova sem začel trenirati, poskusil sem se vrniti v igro. Po štirih tednih v postelji to ne bo enostavno. Pravzaprav je bil moj zadnji tek polomija. Po 10 minutah teka v počasnem tempu sem se moral zaradi bolečin v prsih ustaviti. Lahko bi prezrl to bolečino, toda po okužbi moraš biti zelo previden.

A ne bom obupal, res si želim tega priznanja!

8. teden: Z dežja pod kap

Še več slabih novic. Jasmin mi je sporočila, da se je močno poškodovala in me ne more trenirati. To popolnoma razumem in upam, da si bo kmalu opomogla!

Medtem sledim svojemu urniku treningov. Na srečo je bolečina v srcu povsem izginila. Prav tako lahko tečem 30 minut v počasnem do srednjem tempu.

9.–10. teden: Stres

Zadnja dva tedna sta bila zelo stresna. Z ženo se bova preselila iz turškega Istanbula, kjer živiva od leta 2015, v nemški Stuttgart. Združiti trening z iskanjem novega avtomobila, stanovanja in službe ni enostavno, vendar sem vseeno našel nekaj časa in opravil par manjših vadb.

Poleg tega je tek po gozdu v Nemčiji veliko bolj zabaven kot tek v krogu v parku v Istanbulu. Preprosto obožujem vonj narave!

11. teden: Nazaj v Turčijo

Da se bom še enkrat vrnil v Istanbul, sem se odločil zaradi treh razlogov:

1. Nekaj dni bi rad preživel z ženo, ki mora zaenkrat ostati v Turčiji.
2. Rad bi obiskal svojega tasta in taščo.
3. Z letalom bi rad odpeljal še 30 kg prtljage v Nemčijo. ☺

Čeprav sem za to potovanje porabil dragocen čas, v katerem nisem mogel veliko trenirati, je bilo nedvomno vredno. Teči nisem mogel, saj je v vasi mojega tasta in tašče preveč divjih (in včasih agresivnih) psov. Enkrat so me že lovili in te izkušnje zagotovo nočem ponoviti. Vseeno pa sem zjutraj in zvečer naredil nekaj sklec (4 serije po 25 sklec). GSB je blizu!

12. teden: Še dva tedna

Nazaj v Nemčiji in spet treniram! Zelo sem vesel napredka, ki sem ga dosegel, in prepričan sem, da bom dosegel dober rezultat na GSB-ju, ki se bo odvil čez dva tedna.

Verjetno bodo moje vaje naslednje:

Sprva nisem želel izbrati preskakovanja vrvi, ampak raje skok v daljino, saj sem bil pred leti v tem precej dober. No, pred recimo 10 do 15 leti, ko sem še hodil v šolo … Vendar pa skok v daljino verjetno ni primeren za moj levi gleženj, zato sem izbral in si kupil vrv. Še vedno poskušam ugotoviti, kako lahko skočim čez to zadevo ...

13. teden: Zadnji teden treninga

Tako, zadnji teden pred tekmovanjem GSB. Če sem živčen? Pravzaprav se počutim odlično in komaj čakam izziv. Danes, dan pred tekmovanjem, sem se hotel sprostiti in počivati, a prijetna temperatura 28 °C in sonce sta me izvlekla iz hiše. Tako sem se z motorjem odpeljal do reke. To je bila odlična ideja!

14. teden: Dan tekmovanja Deutsches Sportabzeichen (angl. German Sports Badge)

Končno smo prišli do dneva mojega izziva. Zdaj bomo videli, ali sem dovolj dober za GSB. Začnem s preskakovanjem vrvi (križno) za koordinacijo. 10 ponovitev je dovolj za bron, 15 za srebro in 20 za zlato. Skupaj imam na voljo tri poskuse, a že na prvem mi je uspelo narediti 21 ponovitev – ZLATO!

Pojdimo na vajo številka 2 – 100 m teka za hitrost. Takoj po začetku zaznam nenavadno bolečino v levem gležnju in kolenu. Bojim se uporabiti vso svojo moč in ciljno črto dosežem pri 0:15:59 in si tako prislužim bronasto priznanje. Vendar mi te vaje ni treba vključiti v skupni rezultat – namesto tega lahko odplavam 25 metrov. Verjetno bom to storil pozneje.

Zaenkrat izberem skok v daljino z mesta – kategorija moči. Če dosežem 1,85 m, kar ne bi smelo biti pretežko, bom dobil bron, za 2,10 m srebro in za 2,35 m zlato. Raztegnem zgornji del telesa, upognem kolena in eksplozivno skočim: 2 metra in 38,5 centimetrov – spet ZLATO!

Na vrsti je 3000 m teka. Zaradi težav, ki sem jih imel danes z gležnjem in kolenom, sem nekoliko živčen. Počasi pretečem nekaj metrov, previdno obremenim sklepe in srečen ugotovim, da bolečine ni več. V redu, pa pojdimo! Pot, ki sem jo izbral, je dolga 800 m, tako da moram preteči tri polne kroge in nato še razdaljo do oznake 600 m. Na srečo sklepi, mišice in dih skladno delujejo na moji poti in do cilja pridem v 13:39 min. Tako že tretjič osvojim zlato!

Tehnično gledano, sem s tekmovanjem zaključil. Vendar grem zdaj v notranji bazen, kjer bom izvedel še eno vajo, in sicer 25 m plavanja. To bi rad dodal, saj nisem ravno zadovoljen z bronom v hitrostni kategoriji in sem precej prepričan, da lahko to vajo naredim bolje. Ob bazenu me čakata dobra in slaba novica. Dobro je, da v bazenu ni preveč gneče. Žal pa uslužbenka bazena ne želi odstraniti vrvi, ki poteka med plavalci in neplavalci, kar pomeni, da moram za 25 metrov prečkati to vrv! Ampak ni časa za pritoževanje, pojdimo na start! Moje potapljanje je kar dobro, pa tudi kravl, vendar sem imel, kot sem pričakoval, težave s to vrvjo, zaradi katere sem izgubil dragoceni čas. Po 0:19:96 minut pridem do druge strani in srebra.

Skupno sem trikrat osvojil zlato in enkrat srebro, kar pomeni, da imam 11 od 12 točk. To še vedno pomeni zlato! Ob upoštevanju vsega, kar se je zgodilo, sem zelo zadovoljen s tem rezultatom in se veselim drugega kroga – morda s tabo? ☺☺☺☺

Zaključek

»Bom zmogel?« – S tem vprašanjem se je začelo moje kratko potovanje do nemškega tekmovanja Deutsches Sportabzeichen. Potovanje z vzponi in padci, uspehi in neuspehi. Na začetku sploh nisem bil prepričan, kako se bo moj gleženj odzval na povečan obseg vadbe, ki sem ga načrtoval, in tudi številni negativni glasovi niso izboljšali mojega razpoloženja. A kmalu zatem, ko sem začel trenirati, sem ugotovil, da so moje prvotne misli (neaktivnost je slaba, aktivnost dobra, preobremenjenost slaba) odraz dejanskega stanja: Čuden, včasih zelo boleč občutek v mojem gležnju se je komajda kdaj pojavil.

Kakor koli že – ne razumite me narobe, seveda nisem odkril načina za zdravljenje artroze. Čeprav je tek nedvomno izboljšal stanje mojega gležnja, sem moral trenirati previdno. Vsakič, ko sem treniral preveč (več kot štirikrat na teden), sta me začela boleti gleženj in koleno – to je bil verjetno moj osebni »protestnik«.

Seveda sem več kot vesel in hvaležen, da sem sodeloval v tem osvobajajočem življenjskem izzivu. No, in mislim, da sem našel svoj odgovor. ☺