Sprejemanje bolezni

Eden od korakov, ki jih lahko naredimo je, da pogledamo, na katere stvari v življenju imamo vpliv in na katere ne. Ukvarjanje s stvarmi, na katere imamo vpliv (jih lahko spremenimo, prilagodimo, izboljšamo) je dobro, saj nam daje občutek varnosti in kontrole nad življenjem. To je redno obiskovanje zdravnika, redno jemanje zdravil, skrb za zdravo prehrano, ustrezna telesna vadba, skrb za psihično zdravje.

Na tiste stvari, na katere nimamo vpliva in jih ne moremo spremeniti, torej bolezen, fizične omejitve, ki jih prinese ipd., pa je dobro, da jih sprejmemo in da se ob tem vsakič ustavimo, ko skušamo nekaj spreminjati, kar se ne da spremeniti ali kadar nam misli uhajajo v premlevanje in trpljenje. 

Če smo v fazi močnega nesprejemanja, potem pričnemo s tem, da sprejmemo svoje nesprejemanje. Dopustimo, da ne sprejmemo, da torej čutimo to, kar čutimo (jezo, žalost, frustracijo, obup itd.). Ne bežimo in ne odrivamo svojih čustev, saj jih z ustvarjanjem odpora še bolj okrepimo. Zagotovimo jim prostor, v katerem čutimo vsa svoja čustva in če bomo dovolj pozorni, lahko že v trenutku pričnemo čutiti, da nam je nekoliko lažje. 

Kako velik del nas predstavlja bolezen: ko pomislimo na hemofilijo, si vedno orišemo neko sliko, v kateri je lahko veliko negativne konotacije. Bolezen je težka, bolnik ima mnogo omejitev, njegovo otroštvo je bilo polno prepovedi in trpljenja, poškodbe sklepov, zdravila ipd. To vse seveda drži, vendar če se z boleznijo identificiramo do te mere, da predstavlja močan ali večinski del nas samih, bomo močno trpeli, saj bomo razmišljali le o tem in to bo vodilo naše življenje. Dejstvo je, da je hemofilija en del našega življenja, pa vendar še zdaleč ne edini del.  

Če čutimo močno stisko, ki presega zmožnosti ustreznega spoprijemanja je dobro, se obrnemo po strokovno pomoč k svojem izbranemu zdravniku ali hematologu, psihologu ali psihoterapevtu. Včasih pomaga že podpora in spodbuda domačih in prijateljev. 

Za naše zdravje je pomembno, da redno izvajamo aktivnosti, v katerih uživamo in ob katerih se naše misli umirijo. Meditacija in praksa čuječnosti sta odlični orodji, ki ju lahko vključimo v svoje življenje, saj pomagata umiriti tok misli in nas vodita v trenutek tukaj in zdaj. 
Od svojih čustev ne bežimo, smo le pozorni na vse vzporedne misli, ki ob tem vstopajo. Zaznamo lahko misli, kot na primer: »Ne želim se ukvarjati s tem. To je brez veze. Nočem doživljati te bolečine. Nočem trpeti. Težko je,« dovolimo si, da kljub mislim, ki prihajajo, ostanemo s svojimi čustvi še nekaj trenutkov. Ko enkrat resnično dojamemo, da beg pred svojimi čustvi ni potreben, lahko začutimo veliko razbremenitev. Saj vendar smo, kar smo in v redu je to kar čutimo.
Pri procesu sprejemanja posamezniku lahko pomagajo določene strategije, ki naj jih izbere glede na svojo osebnost. 

Pomagajo lahko:

• tehnike preusmerjanja pozornosti (reševanje križank, delo na vrtu, pospravljanje, …);
• STOP tehnika, kjer glasno rečemo: »Stop!« in dvakrat zaploskamo. Tako ustavimo negativni miselni tok;
• predstavljanje potencialno prijetne situacije, kot je na primer misel, da smo na plaži, kjer nas greje toplo sonce in pijemo osvežilno pijačo. Telo bo sledilo prijetnim mislim in sproščali se bodo hormoni sreče.
• progresivna mišična relaksacija, kjer postopno krčimo in sproščamo posamezne dele telesa, kar pomaga pri preusmeritvi pozornosti na telo;
• beleženje negativnih misli. Misli zapišemo na list papirja ali v dnevnik in jih na ta način fizično damo iz sebe.
   

V času epidemije je pomembno, da se zavedamo, na katere stvari imamo vpliv – torej na svoje zdravje, upoštevamo vse potrebne ukrepe, skrbimo za telesno in psihično zdravje. Ne moremo pa imeti vpliva na to, ali bomo zboleli ali ne, zato je pomembno, da nam misli ne uhajajo v premlevanje in dodatne skrbi.

Oglejte si tudi:

NP-14540; 01/2021